Tožba

Tekom priprave projektne dokumentacije je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava (nacionalnega, mednarodnega in prava EU) ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja predvsem glede neustreznih strokovnih podlag in predlaganih tehničnih rešitev.

Dodatno menimo, da je bilo pravo kršeno na več nivojih, vključno s presojo vplivov na okolje, saj se glede na to, da gre za območje izjemnega pomena, presoje ni upoštevalovarstvo okolja in varstvo kulturne dediščine;

Ničelno stanje – kako je bilo z vodo, s tlemi, s hrupom, z zrakom pred gradnjo, ni bilo ugotovljeno! Zahteva evropske direktive je, da mora poročilo vpliva gradnje kot prvo oceniti trenutno stanje okolja Ker ničelno stanje ni bilo ugotovljeno, je dejansko stanje izpostavljeno možni in verjetni manipulaciji.

Poročilo o vplivih na okolje tudi ne vsebuje opisa razumnih alternativnih možnosti, ki jih je preučil nosilec projekta.

Poročilo o vplivih na okolje ne vsebuje ocene kumulativnih vplivov projekta z drugimi obstoječimi projekti.

Vse te pomanjkljivosti predstavljajo kršitev evropskih direktiv in samostojne razloge, da se IGD odpravi – ne glede na vse druge napake.

Integralno gradbeno dovoljenje naj bi slonelo na strokovnih podlagah, ki jih v imenu investitorja zagotovi in zagovarja projektant. Glede na ugotovljene napake in nepopolnosti, na kar je strokovna javnost že večkrat opozorila, bi pričakovali, da bo Ministrstvo opravilo vsaj to svojo nalogo.

Upravni organ, ki ima temeljno dolžnost skrbne, vestne in temeljite presoje vseh dokazov in ugovorov, ni naročil neodvisne strokovne presoje, ni pretehtal vseh argumentov in ni preveril ali so trditve investitorja točne in resnične, tudi upoštevaje ugovore strokovnjakov.

Ne glede na opozorila javnosti in ugotovitve v poročilu o vplivih na okolje ter ugotovitve v samem gradbenem dovoljenju, požarna, potresna in poplavna tveganja nihče ni ocenil. Celo sodni izvedenec za gradbeništvo v izvedenskem mnenju z dne 06.01.2025 in v dodatku z dne 01.10.2025, ugotavlja veliko verjetnost poškodb sosednjih objektov zaradi vibracij, dviga podtalnice in globokega temeljenja.

Kljub vsem tem opozorilom – Geološkega zavoda, hidrogeologov, sodnega izvedenca, lastnih opozoril v poročilih – tveganja niso bila ocenjena. Nihče tudi ni preveril različnih scenarijev, če bi prišlo do požara, poplave ali potresa. Nihče ni ocenil, ali bodo poškodbe (ob že dosedanjih povzročenih z gradnjo Mesarskega mostu) sosednjih stavb sprejemljive in obvladljive ter odpravljive.

Poročilo o vplivih na okolje bi morala pripraviti multidisciplinarno sestavljena skupina strokovnjakov – torej strokovnjaki različnih področij skupaj, saj gre za izrazito interdisciplinarne probleme, ki jih posamična stroka ne more reševati sama. Potrebna in nujna je sinteza.

A vsega tega ni bilo, ker ustreznih strokovnjakov niso povabili k sodelovanju.

Vplivi na arhitekturno in arheološko dediščino sploh niso bili strokovno presojani. Omenili smo že, kako s preusmeritvijo podzemnih tokov zaradi posega v podtalnico, ne posegamo zgolj v podzemno vodo in vodonosnik. Še bolj kritično je namreč trajno spremenjeno podzemno pretakanje, ki bo pospešeno izpiralo temeljenje zgodovinskih objektov v sklopu ljubljanske stolnice (semenišče, knjižnica), Plečnikovih arkad in njihovega temeljenja, ter Mahrove hiše z okolico.

Nepovratno uničenih podzemnih arheoloških ostalin na mestu načrtovane parkirne hiše nihče ni ocenil.

Nihče ni preveril, kako bo gradnja (po naši oceni povsem neprimernega in neestetskega) stekleno-jeklenega prizidka Mahrove hiše vplivala na videz in občutek srednjeveškega starega mestnega jedra. Prizidek je neposredno umeščen na traso vzhodnega srednjeveškega obzidja in v prihodnosti ne bo mogoča nikakršna rekonstrukcija ali restavracija za arheološko-edukativne in turistične namene.

Presoje vpliva na krajino sploh ni.

ZVKDS (Zavod za Varstvo Kulturne Dediščine) je ugotovil, da rešitve v načrtih niso dovolj konkretizirane, da bi jih lahko resno presodil. Presojo so zato preložili v fazo PZI, v kateri ni predvidena dodatna presoja, oziroma sodelovanje javnosti ni več mogoče.

V tožbi smo opozorili, da je vse našteto huda kršitev slovenskega in evropskega prava.

Oceno obremenitve okolja s hrupom tekom gradnje so naredili po sedaj neveljavni in protiustavni uredbi. Brez izdelave nove, celovite presoje, so iz MOL zagotovili, da je ocena »skladna tudi z novo uredbo«, kar je frivolno početje in hkrati eklatantna kršitev Zakona o varstvu okolja (ZVO).

Območje, kjer naj bi gradili podzemno parkirno hišo, je vodovarstveno območje – eden od virov, iz katerega se Ljubljana oskrbuje s pitno vodo. Načrtovani poseg pa naj bi v ta vodonosnik postavil trajno fizično pregrado, s čimer se kršijo zakonske uredbe ter tudi 70. člen Ustave, ki izrecno varuje pravico do pitne vode. IPG celo navaja (str. 13), da bo zaradi morebitnega izliva onesnaževal potrebno izvajati meritve teh onesnaževal na vodarni Hrastje. S tem Ministrstvo neposredno pritrjuje možnosti širšega onesnaženja, a vseeno izdaja IGD brez posebnih ukrepov.

Gradnja bo segla v območje, ki je prevladujoči vir pitne vode za Ljubljano in širšo okolico. Načrtovani globok izkop in trajna betonska pregrada pod zemljo bosta vplivala na podzemno vodo – med gradnjo in po gradnji, kar pomeni resno tveganje za količinsko in kakovostno stanje podzemne vode.

Upravni organ navedenih tveganj za količinsko in kakovostno stanje podzemne vode ni celovito in kritično ovrednotil, temveč se je oprl na zagotovila investitorja, pri čemer je izkazal zavedanje možnih dolgoročnih učinkov (onesnaženje več kilometrov oddaljenega vodnega zajetja Hrastje), hkrati pa podcenjuje lokalno spremembo tokovnic in ogrožanje statične varnosti sosednjih projektov, za katere že imamo dokaze, da so utrpeli poškodbe (semenišče v času gradnje Mesarskega mostu).

Nedokončano presojo vplivov na kulturno dediščino so prestavili v fazo Projekta za izvedbo (PZI), ko strokovna javnost ne bo več imela besede in ko mnenjedajalci ne bodo več sodelovali, in tudi sodišče ne bo več moglo poseči. To je v nasprotju s slovensko zakonodajo in evropsko direktivo. Z odločitvijo, da se presoja preloži v PZI, so dejansko izničene vse zakonske zaščite, ki bi morale varovati okolje in dediščino.

Presojo vplivov na Svetovno kulturno dediščino (HIA) je Ministrstvo vodilo kot ločen postopek, in ne kot del presoje vplivov na okolje (PVO).

Ministrstvo ni upoštevalo mednarodne obveznosti in ni obvestilo UNESCO-a.

Pri pripravi HIA ni bilo omogočeno sodelovanje Odbora za svetovno dediščino in HIA ni pridobila soglasja Odbora pred izdajo gradbenega dovoljenja.

Dejanska in končna presoja vplivov na dediščino (HIA) je prestavljena v PZI fazo. Zahteva UNESCO-a je, da se jih o tovrstnih projektih predhodno obvesti.

Vse navedeno predstavlja kršitve slovenske in mednarodne zakonodaje, Konvencije o varstvu svetovne dediščine, kot tudi naše Ustave, ki v 5. členu določa, da mora država varovati kulturno dediščino.

Udeležba javnosti pri PVO, HIA in IGD ni bila omogočena takrat, ko je to še bilo smiselno in ko so še bile odprte možnosti za vplivanje na končno odločitev, kakor to zahteva slovensko in evropsko pravo ter Aaruška konvencija.

V nadaljevanju so omenjene kršitve določb upravnega postopka, nerazgrnitve bistvenih dokumentov in bistvene spremembe dokumentacije po javni razgrnitvi.

Ministrstvo je javno razgrnitev opravilo na podlagi dokumentacije, ki ne ustreza veljavnemu Pravilniku.

Javnosti in stranskim udeležencem dokumentacija ni bila dana na vpogled pravočasno, ali pa ji sploh ni bila dana.

Sama ustna razprava, ki je bila razpisana brez predhodne najave, in ki je bila v tako majhnem prostoru, da vsi zainteresirani niso imeli možnosti udeležbe, je trajala zgolj 20 minut.

Zastavljanje vprašanj izdelovalcu presoje vplivov na okolje je bilo onemogočeno. Oboje predstavlja kršitev 146. in 155. člena Zakona o Upravnem postopku (ZUP).

Precejšnje število bistvenih poročil (hidrogeološka poročila o monitoringu podzemnih voda, strokovna poročila o občutljivosti sosednjih objektov na posedke, novelacije tehničnih poročil o vplivih gradnje podzemne garaže na sosednje spomenike državnega pomena ter arheološka poročila o predhodnih raziskavah) ni bilo javno razgrnjenih, kar predstavlja kršitev kar dveh zakonov, EU direktive in Aarhuške konvencije.

Po opravljeni javni razgrnitvi projekta med 12.11.2024 in 11.12.2024, so spomladi 2025 brez posebnega opozorila na dan prišla nova, precej spremenjena in dopolnjena poročila o geologiji, o vplivu na podzemno vodo, o tehničnem opazovanju, ki jih MOL ni dal v ponovno javno razgrnitev, kakor to velevajo slovenska zakonodaja, evropska direktiva ter Aarhuška konvencija.

Kršena je Aarhuška konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in sicer v fazi, ko je sodelovanje javnosti še smiselno in ko so vse možnosti za vpliv na končno odločitev še odprte. Konvencijo je Slovenija ratificirala 2004. leta.

Prenos dejanske in končne presoje vplivov na dediščino (HIA) v fazo PZI pa ni v skladu le z duhom te uredbe, temveč tudi z zahtevami UNESCO-a, ki določajo, da je treba Organizacijo o tovrstnih projektih predhodno obvestiti.